Dodatek za delovno dobo - Pravno mnenje MDDSZ
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je na vprašanje Združenja delodajalcev Slovenije glede pravice do dodatka za delovno dobo, 8.6.2018 podalo pravno mnenje št. 1001-381/2018-2, ki ga navajamo v nadaljevanju:
»Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v 129. členu določa pravico do dodatka za delovno dobo. Iz obrazložitve člena v vladnem gradivu ob pripravi sprememb ZDR-1, št. 0070-21/2010 z dne 17.10.2012, izhaja, da zakon določa pravico, pogoji za pridobitev pravice in višina tega dodatka pa so prepuščeni ureditvi v kolektivnih pogodbah na ravni dejavnost. Menimo, da kolektivna pogodba dejavnosti poleg višine dodatka na delovno dobo lahko določi tudi, katera delovna doba se šteje v delovno dobo, na podlagi katere ima delavec pravico do izplačila tega dodatka, saj zakon pojma delovna doba ne definira. Ministrstvo se je že opredelilo (med drugim v mnenju, št. 1001-5/2017 z dne 9.1.2017), da kolektivna pogodba dejavnosti lahko določi nižjo višino dodatka za delovno dobo, ali pa dodatek za skupno delovno dobo nadomesti npr. z dodatkom za delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Lahko pa se s kolektivno pogodbo dejavnosti uveljavi tudi možnost nižjega dodatka na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Ugotavljamo ,da so številne kolektivne pogodbe dejavnosti, ki so bile sprejete ali spremenjene po uveljavitvi ZDR-1 izrabile možnost prenove tega dodatka. V kolikor pa kolektivne pogodbe dejavnosti ne določajo drugače, delavci ohranijo dodatek za delovno dobo, kot so ga imeli pred uveljavitvijo ZDR-1 v višini najmanj 0,5 odstotkov od osnovne plače za vsako izpolnjeno leto delovne dobe.
S prehodno določbo 222. člena ZDR-1 se dodatek za delovno dobo najmanj v višini 0,5 odstotka od osnovne plače načeloma ohranja, vendar le, če se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti socialni partnerji ne dogovorijo drugače. To pomeni, da se socialni partnerji na ravni dejavnosti lahko dogovorijo za drugačno ureditev, ki je za delavca lahko tudi manj ugodna. Določba 222. člena je namreč na novo vključena med izjeme, izrecno navedene v tretjem odstavku 9. člena ZDR-1, ki dopušča odstop od temeljnega pravila, da lahko kolektivna pogodba določa le več oziroma ugodnejše pravice za delavca kot zakon.
Ne glede na navedeno moramo na tem mestu izpostaviti, da ministrstvo lahko zgolj podaja pojasnila v zvezi z zakonsko ureditvijo delovnopravnih vprašanj ter oblikuje neobvezujoča pravna mnenja oziroma strokovna stališča, nima pa pristojnosti za podajo obvezujočih pravnih mnenj. Avtentično razlago zakonske ureditve lahko sprejema Državni zbor RS kot zakonodajalec.
Delovno sodišče je tisto, ki je pristojno za odločanje v konkretnih spornih zadevah s področja delovnega prava, pri čemer je samostojno in neodvisno, zato povsem samostojno presoja posamezno zadevo in ni vezano ne na odločitve organov v drugih postopkih ne na mnenja oz. razlage organov. V praksi so bili zaznani primeri Višjega delovnega in socialnega sodišča, v katerih se je sodišče postavilo na stališče, da ZDR-1 dopušča kolektivnim pogodbam le določitev nižje višin dodatka za delovno dobo, ne pa tudi krajšega obdobja delovne dobe, od katerega se delavcem obračunava dodatek, in da je prvi odstavek 129. člena ZDR-1 možno razlagati edino tako, da delavcu pripada dodatek za vso (tj. celotno oziroma skupno) delovno dobo pri vseh dotedanjih delodajalcih. Ob tem pripominjamo, da v izpostavljenih primerih niso bila izčrpana vsa pravna sredstva. V koliko bo tudi na najvišji stopnji odločitev sodišča vsebinsko enaka nižjim, pa bo to vendarle treba upoštevati tudi pri nadaljnji strokovni obravnavi izpostavljenega instituta.«